Težko je sprejeti dejstvo, da smo na tem svetu sami, pa čeprav imamo okoli sebe ljudi, ki jih imamo radi.
Kdaj je človek srečen ? Ko ima zaposlitev ali ko ima svojo družino ?
Sreča je opoteča pravijo. Že, že, ampak se rada tudi vrača. Kaj pa, če je ves čas v nas samih ?
Kaj je sreča ?
Sigurno smo že vsi brali, se pogovarjali ali slišali o tem, kaj je sreča, a kljub temu jo še vedno iščemo, raziskujemo in hrepenimo po njej. Ob določenih dogodkih radi eden drugemu zaželimo srečo, kot na primer ob novem letu ali za rojstni dan. In zakaj izrečemo ali napišemo voščilo? Zaradi lepe geste, zato ker želimo narediti vtis na nekoga, ali ga spomniti, da mislimo nanj, pa čeprav se velikokrat ne vidimo skozi celo leto, ali pa iz čisto preprostega vzroka, ker imamo nekoga resnično radi ter mu želimo vse najboljše. Voščimo lahko tudi iz navade in ker to od nas pričakujejo drugi. Hop, pa smo tam. Ali je lahko voščilo nekaj običajnega ali celo naša navada ? Če pogledamo Facebookova voščila za rojstne dni, je voščilo sigurno postalo že neka utečena navada, če že ne celo za nekatere posameznike, društva ali podjetja, skoraj da potrebna dejavnost, zaradi čim večjega števila sledilcev. Ko smo ravnokar pri rojstnodnevnih voščilih, bi rada omenila, da ne praznujejo vsi narodi rojstne dneve. Iz knjige, Imenovali so jo dvojih src, sem spoznala, da Aboridžini ne praznujejo rojstnih dni, ampak praznujejo svoje darove, ki so jih z delom razvili v nadarjenost.
Praznujejo spremembo v sebi in nato si ob tej priložnosti spremenijo tudi ime, saj ne morejo več živeti pod istim imenom, če pa so napredovali. Ko jim je zdravnica, ki je z njimi potovala štiri mesece po avstralski puščavi povedala, da pa mi ne praznujemo tako kot oni, ampak praznujemo naše rojstne dneve, so se začeli čuditi nad takim početjem, saj s tem zaviramo svoj lasten razvoj osebnosti, darov in duha.
,, Vsak človek je enkraten in slehernemu je dano nekaj izrazitejših lastnosti, ki jih lahko razvije v nadarjenost.,, izseček iz knjige Imenovali so jo dvojih src. Všeč mi je ta trditev, jaz bi jo uvedla kot glaven napis na vseh vzgojno izobraževalnih stavbah. Ta stavek je lahko vodilo za vse starše, učitelje in vzgojitelje. Prepoznavati v otrocih njihove darove in jim omogočiti z učenjem in delom, da ga razvijejo v nadarjenost. Starševstvo je eno od najlepših poslanstev, kar jih je na tem svetu, saj z njim lahko vplivamo na razvoj družbe in vzpodbujamo vrednote. Biti dober kuhar je rezultat tega, da delo opravljaš z veseljem. Čeprav je otrok celo osnovno šolo odličen, še ne pomeni, da zaradi tega ne sme postati dober frizer. Gospa, ki je stara 95 let je rekla, da je poklic v nas samih. Z njim se rodimo, in da je največja sreča to, ko ga lahko opravljamo. Polovico svojega časa namenimo delu, in če ga opravljamo samo zato, ker ga moramo in samo zaradi zaslužka, smo lahko nesrečni ter si zaradi tega lahko še preostali del svojega časa, ki je namenjen sebi in naši družini naredimo nesrečnega. Lahko imamo najboljšo ženo ali moža, najlepšo hišo in avto, zdrave in nadarjene otroke, a kaj, ko smo mi nesrečni in tega ne vidimo ter iščemo srečo v tem, da otroku vsiljujemo poklic, ki smo ga nekoč sami želeli pridobiti in tako preko otroka izpolnjujemo svojo željo.
Kaj vse naredimo za srečo?
Včasih naredimo veliko neumnih stvari za katere kasneje obžalujemo, saj se z leti spreminjamo in danes ne bi več storili tistega, kar smo naredili v preteklosti. Ampak, a ni prav v tem čar, da smo naredili neumnost in se iz nje nekaj pametnega naučili? Kaj pa vem, če je čar imeti nogo v mavcu, ker si želel s kolesarsko dirko pred sosedovo hišo očarati sosedo, da bi ti namenila tisto malo pozornosti po kateri si hrepenel. Moj ati je recimo pred osemdesetimi leti odigral napad slepiča, da je lahko prišel v bolnišnico na oddelek za abdominalno kirurgijo, kjer je bila zaposlena prelepa medicinska sestra. Na vkljub bolečinam po operaciji je bil srečen, ker je bil v njeni bližini, in ker ga je lahko negovala. To pa je bil podvig, kaj ne. Moški, ah lari fari, he, he.
Kaj mene osrečuje?
Mene osrečuje znanje. Neverjetno koliko mi pomeni, da se še vedno lahko učim pri svojih petinpetdesetih letih. Čeprav mi niso po godu prav vse lekcije, ker so nekatera čtiva izredno težka in neprijetna, a me to ne odvrne od učenja. Sodeč po zgornjima zgodbama nekaterim ni kaj dosti mar ali je nekaj težko, ali lahko, in kakšne posledice jih bodo doletele, ampak so jim pomembnejši cilji. Vztrajnost je tista, ki nas pripelje do cilja, cilj pa nam prinese srečo. In če se vrnem na začetek k naslovu, Komu bo mar, če ne bo nam? Lahko povem to, da se za svojo srečo resnično naj potrudi vsak zase. Nihče nima pravice pričakovati, da bodo to na mesto nas počeli drugi. Mi smo kovači svoje sreče, saj smo edini, ki vemo, kaj nas resnično osrečuje. Se strinjate ?
Srečno pot do vaših ciljev, do vsega kar vas veseli in osrečuje ter srečen rojstni dan vsem tistim, ki ste vztrajno z delom razvili svoj dar v nadarjenost.
